Janez Bošnak

DUCAT VRHOV DALMACIJE

Potopis 26.9. – 5.10.2011

Med mnogimi potmi, popotovanji in pravimi potovanji, ki sem jih doslej opravil, je bilo največ tistih po Sloveniji in bivši Jugoslaviji. Lahko bi rekel peš ali s kolesom. Kot otroku so mi bile v zibko položene planine. Skoraj ni bilo nedelje ali praznika, da se z družino nismo odpravili na kakšen bližnji hrib. Savinjska dolina jih nudi veliko. Težje preizkušnje sem že kot trileten otrok premagoval kar v očetovem nahrbtniku, tudi Ojstrico, moj prvi dvatisočak. Čeprav nezavedno, ostanejo doživetja iz tega obdobja nepozabna. Kot odrasel se spomniš, da si nekoč že zaznaval vonjave gorskih pašnikov, gozdov, planinskega cvetja, da so ti glasovi živali, gorskih potočkov in vetra nenavadno znani, a znan ti je tudi občutek svobode gibanja in nepopisna radost po osvojitvi vrha, čeprav si takrat šele na pol poti. Pozneje, v odrasli dobi, sem sam nadaljeval in širil svoje poti, spoznaval tudi zasanjano ravnico ob Muri. Spoznal sem, da sem okužen s potrebo po gibanju, po zaznavanju okolice, krajev, življenja, ljudi. Uporabljati sem začel tudi kolo, avtobus, vlak, osebni avto in končno letalo. Pa ta prevozna sredstva ne morejo nadomestiti nog, so le sredstvo, da se hitreje prebiješ do točke, ko vklopiš pogon na eno človeško moč. Takrat se začnejo odpirati drugačne dimenzije tvojega bivanja. Odpreš vse čute, prisluhneš naravi in sebi ter sopotnikom z drugačnim socialnim občutkom. Ne rabiš veliko. Sendvič, voda, morda enolončnica v koči po toplem čaju so že kar razkošje. Tam zunaj, v hribih.

V letih doslej se je nabralo veliko vrhov, pohodov v moji zbirki. Predvsem po Sloveniji. Sicer sem večkrat obiskal tudi kakšen vrh v soseščini: italijanske Dolomite, avstrijske Alpe, madžarske vulkanske stožce in hrvaške planine, a srce je vedno najbolj zaigralo po slovenskih planinskih notah. Vrh po vrh in prehojena je bila prva (80 kontrolnih točk) ter nato še skoraj druga transverzala (69 kontrolnih točk) ali slovenska planinska pot, prav tako tudi razširjena pot (32 od 35), pa še veliko vrhov, ki niso zajeti v njih, predvsem dvatisočaki. Saj bi se to lahko zgodilo že veliko prej, a so v posameznih obdobjih življenja pomembnejše druge reči, Prekmurje pa tudi ni blizu planin.

Zadnja leta sem s pomočjo planincev sosednjega planinskega društva Bundek iz Murskega Središća (tudi včlanil sem se vanj) večkrat obiskal kakšen vrh v hrvaških planinah. Moram priznati, da so me nekateri kar navdušili s svojimi lepotami in predvsem s prekrasnimi razgledi. Predvsem tisti na razčlenjeno jadransko obalo. Spoznal sem, da njihovi vrhovi, čeprav nižji od slovenskih, le niso od muh. Na nekatere je treba tudi splezati, na nekatere so dolgi pristopi z nižine, kar je včasih primerljivo z našimi gorami. Začenjali so mi postajati izziv.

Sčasoma se nisem več zadovoljil samo z društvenimi pohodi. Poiskal sem primerno literaturo in se še sam, oziroma z boljšo polovico, odpravil raziskovat hrvaške planine. Kakšna doživetja, kakšno razkošje novih spoznanj. Vse tisto, kar je nekoč, ob poti na morje, drvelo mimo mene in še mnogo več se mi je pričelo razkazovati v vsej svoji krasoti. Res, ko Hrvaško gledaš od zgoraj, je veliko lepša, tedaj spoznaš, zakaj ji rečejo »lepa naša«.

Organizirano planinstvo na hrvaškem deluje že od leta 1874. V državi je organiziranih 259 planinskih društev, ki po mojih izkušnjah zgledno skrbijo za pristope na vrhove in druge poti, za katere so zadolženi. Po vojni za osamosvojitev države so planinci krenili z velikimi koraki v odpravljanje prejšnjih slabosti in škode, ki jo je povzročila vojna. Med drugim so organizirali povsem novo planinsko obhodnico, ki je zaradi velikih razdalj razdeljena v 20 področij, znotraj katerih se nahaja 2 do 14 kontrolnih točk. Skupaj tako obsega njihova Hrvatska planinarska obilaznica (HPO), kot jo imenujejo, kar 151 kontrolnih točk. V dobrem desetletju od odprtja poti je bilo prodanih več kot 6000 dnevnikov, kakšnih 100 pa jih je že tudi napolnjenih. Hrvaška planinska zveza je izdala tudi ličen vodnik. Ti podatki kažejo, da postaja planinarjenje na hrvaškem vse popularnejše, število članov pa narašča.  V zadnjih letih pristopajo tudi k obnavljanju planinskih koč, ki so ponekod prav redke, brez oskrbe s hrano in nekatere preveč zanemarjene. A to so pač dejstva, ki jih navdušen planinec razume. V nahrbtnik naloži več hrane in pijače, morda tudi vrečo za spanje, pa je!

Tudi sam sem tako prvotni izziv obrnil v spopad s kontrolnimi točkami, začel sem osvajati hrvaške vrhove. V prvem letu sem pobral kakih 20 žigov na vrhovih HPO, nekaj z društvom, nekaj sam in si nabral precej izkušenj. Te so mi omogočile izvedbo organizacijsko malo zahtevnejšega planinskega potovanja po Dalmaciji na začetku letošnje jeseni.

Ideja o tem je vzklila 10000 m nad Jadranom. Let iz Tunizije proti Zagrebu je bil miren, nad Italijo so bili oblaki, ki so nad  Jadranom nenadoma izginili. Pod mano se je pojavila nenavadno lepa slika: srednja in južna Dalmacija z otoki, kot na dlani. Noge so se v mislih kar same napotile po poteh Mljeta, Korčule, Mosorja, Kozjaka, pričel sem potiskati pedala po cestah Hvara, Brača in po Kaštelah. Že sem bil z mislimi na omiškem festivalu dalmatinskih klap, nato pa sem skoraj slišal, kako Vinko Coce pelje svojo virtualno drago s Čiova preko mosta skozi del Trogira Pasike. Odločil sem se, da moram te lepote videti tudi s tal, z nekaterih vrhov.

Ideja mi ni dala miru in poleti sem jo temeljito obdelal. Pregledoval sem zemljevide, čital vodnike, v spomin priklical nekatere znane kraje, proučeval trajektne linije, računal, kombiniral, kontaktiral znance na Korčuli in v Splitu, vzpostavil kontakte v Orebiću in na Malački in splaniral 10 dnevno potovanje po južni in srednji Dalmaciji z osvojitvijo 12 kontrolnih točk HPO. Plan sem zapisal, pripravil vso potrebno opremo, tudi kamp opremo, manjkala je le še odločitev o terminu odhoda, odvisna od vremena. Ko je dolgoročna vremenska prognoza pokazala ugodno sliko, sva s sopotnico Evo, mojo boljšo polovico, krenila.

26.9.2011- ponedeljek

Zgodnje vstajanje in hitro na pot. Kilometre sva kar požirala. Jutranjo kavo sva popila že v Liki s pogledom na Zir, v družbi nagačenih medvedov. Dopoldne sva si privoščila prve mandarine v dolini Neretve. Čakajoč na trajekt za Dominče sva v Orebiću vzpostavila slišni kontakt s Tončijem in se dogovorila za srečanje v sredo. Mimo najlepšega mesta na jadranski obali se ne da. Tudi midva sva se zaustavila in se ponovno sprehodila po njem. Korčula, ki je znana že v času Grkov, leži na otoku Korčula, ki je ob Mljetu najbolj pogozden otok ob hrvaški obali. Zato so ga že stari Grki poimenovali Korkyra Melaina ali Črna Korkyra. Dolg je 46 in širok 5 do 8 km. Dalmatinci ga imenujejo tudi »Treći brać« - tretji branilec. Predstavlja namreč tretjo obrambno linijo pred grško Salono (sedanji Split). Prvo linijo tvorita otoka Brač in Šolta, drugo pa Hvar. Mesto leži na malem polotoku in je arhitektonsko zasnovano v obliki skeleta ribe. Ima torej usločeno glavno ulico, s katere se na obe strani spuščajo ozke stranske uličice v obliki zavitih ribjih kosti. To omogoča meščanom relativno prijetno počutje tudi ob najmočnejših vetrovih, ki tod pogosto pihajo. Obiskala sva tudi hišo Marka Pola, slavnega beneškega popotnika, raziskovalca, trgovca,…, ki je izviral s Korčule. Še kavica s pogledom na Pelješac in njegov vrh ter kratka vožnja do Male Kapje, zaselka ob glavni otoški cesti, od koder bova naskočila najin prvi vrh na poti.

Kom, ki ga domačini imenujejo tudi Veli vrh, ima nadmorsko višino 508 m. Čeprav ni najvišji otoški vrh, pa si, zaradi truda planincev iz Blata in razgledov z njega, zasluži, da je na njem kontrolna točka HPO. Najvišji vrhovi na otokih in na kopnem ob obali so že v starih časih služili kot opazovalnice, z njih so razni oblastniki kontrolirali ladijski promet. Tudi sedaj je tako. Zasedla jih je vojska ali pa v sodobnem času kakšen telekomunikacijski objekt, nanj so zgradili ceste, posekali gozdove. Planinci so se znašli in za kontrolne točke določili pač nek drug, markanten, razgleden vrh z neokrnjeno naravo.

Na Mali Kapji sva parkirala najin avto v senci košatega primorskega bora in se po dobro markirani poti napotila strmo v hrib. Prav prijetno je bilo čutiti, kako znojne kaplje odplakujejo potovalno utrujenost, saj je za nama že skoraj 800 km. Pot se je vila v ključih skozi visoko grmovje z veliko planike, na katerih so se bohotili skoraj posušeni plodovi manjige. Kakšna škoda, da je bilo to poletje zelo suho. Izsušili so se nama ljubi plodovi, iz katerih se da skuhat okusna marmelada. Nekoliko višje so grmovje zamenjala vse pogostejša drevesa črnike, primorskega hrasta. Strahu pred zloglasnimi strupenimi kačami poskoki na otokih ni, saj so prebivalci že davno na otoke naselili njihove največje sovražnike mungose, majhne zverinice, podobne dihurjem, ki so jih v veliki meri iztrebili. Ob poti sva si od zunaj ogledala tudi kraško jamo Komoračišće. Vstop vanjo je možen le z jamarsko opremo. Po slabi uri hoje v strmino sva dosegla greben. Kakšen razgled! Še nekaj minut po grebenu in dosegla sva vrh. Kot na dlani je pod nama vsa Korčula z bogato razčlenjeno obalo, južno Lastovo in v daljavi Mljet, severno otoček Pločica pa Hvar in Pelješac. V dnevnike sem pritisnil žig vrha, nato pa sva se predala razgledom, fotografiranju in se počastila s pivom.

Po spustu sva se pripravila za obisk pri znancih. Do Blata je le nekaj minut vožnje. Naša znanca sta arhitekta, ki si s svojim delom prizadevata ohraniti in revitalizirati staro dalmatinsko arhitekturno dediščino. Živita v obnovljeni kamniti hiši, ki je v družinski lasti že več kot 300 let. Poezija. Moje korenine segajo na Kras in v Savinjsko dolino. V gene sta mi zapisana les in kamen. Zato me kamnite stavbe popolnoma prevzamejo. Kata in Duško znata starinam vdihniti sodobnost. Prav prijetno je bilo dve noči prespati pri njima. Zanimivo, da imata pisarno pooblaščenega arhitekta kar v tej starinski hiši. Razkazala sta nama tudi hišo Duškovega pokojnega deda, ki jo pravkar obnavljajo in ob kateri se nahaja že obnovljen nasad oljk. Da ti srce zaigra! Služila jima bo »kot naložba za penzijo«. Nahaja se blizu Prigradice, ribiške lučice pod Blatom, v kateri se je prav ob najinem prihodu nahajala številna snemalna ekipa. Na Pločici, ki sva jo videla s Koma, so snemali nov film s Penelope Cruz v  glavni vlogi. Slavne igralke žal nisva srečala, sva se pa sprehodila ob njeni jahti. Kot se za Dalmacijo spodobi, sva se pri Kati najedla sladkih fig kar z drevesa. Domači jih tako ne marajo preveč, rajši jedo jabolke in hruške. Duško se je pridušal, da je v mladosti od sadja poznal le fige, manjige in kaktusove plodove, zato jih zdaj ne more niti videt.

Po prijetnem klepetu in obilni večerji je napočil čas, za počitek. Jutri gremo dalje!

27.9.2011 – torek

Dolgoletno navado uživanja sadja na tešče sem tokrat potešil kar na Katini figi. Kratek klepet z gostiteljema ob kavi in že sva se odpeljala v Velo Luko na trajekt za Uble na otoku Lastovo.

Na otok sva se odpeljala brez avta. Ob vsakem pristanku trajekta ali katamarana v luki Ubli te pričaka minibus, ki te odpelje v kraj Lastovo, oddaljen 10 km. Midva sva izstopila nekje na pol poti pri farmi Sozanj, od koder sva brez težav v 20 minutah dosegla vrh s kontrolno točko. Čeprav je najvišji vrh Lastova Hum s 415 m nadmorske višine, je bil za kontrolno točko HPO izbran Sozanj (231 m). Na Humu se namreč nahajajo zapuščeni vojaški objekti, ruševine cerkvice in relej, tako, da je kar iznakažen. Sozanj pa je neokrnjen, na severni rob otoka umaknjen vrh tik nad prečudovitim zalivom in krajem Zaklopatico, s katerega je prelep razgled na vse strani. Lastovo obkroža niz nenaseljenih otočkov in čeri, razvrščenih v dve skupini Lastovnjaki in Vrhovnjaki, ki dajejo Lastovu čarobno sliko.

Po spustu na cesto sva se z naslednjim minibusom odpeljala v naselje Lastovo. Lastovo se je umestilo na planoto nad morjem, obrnjeno v notranjost k poljem. Naselje se amfiteatralno spušča po strmini, zaščiteno od vetrov z morja. Nekdanji urbanisti so znali! Na glavici nad naseljem je trdnjava Kaštel iz 16. stoletja, središčni del naselja pa zaseda cerkev Sv. Kuzme in Damjana iz 1473. leta s trgom in ložo, kjer se je nekoč odvijalo javno življenje kraja. In prav tam se nahaja prijeten, domač lokal, ki ponuja lokalne specialitete, seveda morske. Privoščila sva si jih in se nato spustila k obali. Dan je bil vroč pozno septembrski, ki je kar vabil na kopanje. Pot naju je pripeljala v Lučico, malo pristanišče in bivališče lastovskih ribičev, ohranjeno v stari urbanistični in arhitekturni zasnovi. Čudovito. Lepoto in zgodovinsko ter kulturno vrednost Lučice je spoznal tudi Unesco in jo zaščitil. Lučica je živa, ribiška in zdaj tudi turistična, a po izgledu ohranja arhaični videz. Midva turistov nisva srečala. V tem času jih je kvečjemu še za vzorec. Lučica je bila najina z morjem vred. Pozno popoldne sva se vzpela do postaje minibusa in se z njim odpeljala v Pasadur, na nasprotni konec otoka, kjer se nahaja edini hotel na otoku, ki je v lasti bogatega Ukrajinca. Od tam pa peš ob obali do luke Ubli, kjer naju je že čakal Hanibal Lucić, ne sicer hrvaški renesančni pesnik in dramatik, ampak trajekt, imenovan po njem, ki naju je prepeljal nazaj na Korčulo. Kata in Duško sta pripravila žar, ribe in domače vino. Še Džomba, domači prijazen kuža, se je razveselil!

 28.9.2011 - sreda

Dopoldne je bilo namenjeno druženju s Kato in Duškom, kavici ob Penelopini jahti v Prigradici ter ogledu Blata, največjega naselja na otoku. Tu živi blizu 4000 prebivalcev, približno, kot v naši Lendavi. To je staro mestece, ki se razprostira po obronkih istoimenskega širokega polja. Do pred sto leti se je polje vsako leto spremenilo v jezero, dokler v avstroogrskih časih niso skopali kanala v morje. Iz teh časov so tudi nekateri pomembni objekti v mestu. V mestu so tudi pomembni sakralni spomeniki in znameniti lipov drevored, ki daje hladno senco tudi v najhujši vročini. In prav ta drevored in park v okolici je imela priložnost arhitekturno obnoviti in posodobiti naša znanka Kata Dubljević. Seveda nama ga je osebno razkazala.

Proti poldnevu smo se poslovili z njuno obljubo, da se vidimo v Lendavi.

Med plovbo s Korčule sva občudovala najin jutrišnji cilj, vrh Pelješca, Sveti Ilija ali Zmijino brdo - Kačji hrib, kot ga imenujejo domačini. A najprej morava poiskati kamp in Tončija.

Šotor sva postavila v kampu Palme, tik ob morju, Tončija pa sva našla  za šankom bližnjega hotela. Tajnik planinskega društva je tam namreč natakar. V prijetnem klepetu nama je svetoval, od kod in kako naj jutri, ko bo vroč dan, naskočiva Kačji hrib. Preostanek dneva je minil v uživanju v toplem morju, zgodnji večerji in pripravam za jutrišnji pohod.

29.9.2011 – četrtek

Zbudila sva se še v trdi temi. Po burni noči, ko je veter tresel suhe palmove veje, da so ropotale, kot klopotci v lendavskih goricah, to niti ni bilo težko. Na hitro sva pozajtrkovala in se z avtom zapeljala do mesta, ki nama ga je priporočal Tonči. Jutro je bilo hladno. Brez dolgih hlač in dolgih rokavov ni šlo. Z vsakim korakom skozi krš in kamen, nizko grmovje in ponekod gozd sva pridobivala višino. Kmalu se je na nebu pojavilo tudi sonce. Malo sva se bala kač, a nisva srečala nobene. Z višino so se nama začeli odpirati razgledi, sprva le na Korčulo, Lastovo in Mljet, ko sva dosegla greben, pa tudi na Hvar in Biokovo. Še malo in ob močnem vetru sva po dveh urah in pol dosegla vrh Sveti Ilija 961 m nad morjem. Razgledi kot iz pravljice. Predvsem tisti, vzdolž Pelješca in tisti na Dubo, odmaknjeno zakotno ribiško vasico pod navpičnimi stenami Kačjega hriba, kamor smo pred davnimi leti hodili na poletni oddih. Po tri tedne smo živeli od rib, ki jih je ponoči lovil barba Rade in od domačega plavca. Že tedaj sem poskušal osvojiti vrh, a zaradi vročine ni šlo. Zdaj je ležala Duba pod nama, majcena, na dlani, s plažami pred njo. Ena je bila takrat dostopna le po morju. Tja nas je vozil barba Rade. Še spust v dolino, k morju in pohoda je bilo opoldne konec. Tončija sva srečala pri Mariu, predsedniku planinskega društva, ki je tudi lastnik avtomehanične delavnice. Pri njem se srečujejo mnogi njihovi znanci, kjer ob kozarčku premlevajo novice. Tokrat so premlevali ob kozarčku lendavskega. Sami so ta prostor poimenovali »Trg mudraca«. Malo pred nama so se zbrali tam po uspešni akciji. To jutro so bili gorski reševalci, ki so reševali mlado divjo svinjo, ki je padla v nekakšno kotanjo. Pokazali so nama slike z reševalne akcije. Prava debata pa se je razvila, ko sem omenil Penelopo Cruz. Ta dogodek je zares tiste dni okupiral misli domačinov. Med reševalci je bil namreč tudi Stipe, ki je Penelopo, njenega moža in še nekatere filmarje, vozil s svojo barko in ji celo podaril šopek divjega cvetja. Seveda je bilo vse dokumentirano na fotoaparatu.

Popoldne je minilo v pripravljanju kosila, kopanju in poležavanju na vročem pesku. Še večerja in nova glasna noč pod palmami.

30.9.2011 - petek

Po obilnem zajtrku in pospravilu šotora ter opreme, sva se odpeljala iz Orebića. Za nama so trije vrhovi in najjužnejši del poti. Zdaj se bova pomaknila malo višje, na Biokovo. Vožnja po Pelješcu je bila prav prijetna. Na polotoku je zasajene veliko vinske trte. In prav zdaj je potekala trgatev malega plavca. To naju je spodbudilo, da sva kupila v obcestni prodajalni nekaj tega odličnega dalmatinskega vina. Zaustavila sva se še v Stonu, za sprehod po starem mestnem jedru in jutranjo kavico. V solinah sva kupila pristno stonsko sol.

Neum v Bosni in Hercegovini nama je bil pravšnji kraj za malico. Privoščila sva si školjke, ki jih tam znajo res izvrstno pripraviti. V dolini Neretve sva se še oskrbela z mandarinami, nato pa v Makarski zavila na Biokovo.

Odločila sva se, da tokrat premagava najvišji vrh Biokova Sveti Jure z avtom. Na vrhu gore je namreč hrvaška televizija pred 40 leti postavila televizijski oddajnik za vso Dalmacijo, zato je nanj morala najprej speljati cesto. Ta sedaj služi tudi v turistične namene. Poslužujejo se je predvsem avtomobilisti in kolesarji. A cesta je speljana tako vratolomno, da predstavlja vožnja po njej kar adrenalinsko izkušnjo. Je najvišje speljana cesta na Hrvaškem, na višino našega Vršiča, le da njen začetek ni na 800 m, ampak na nivoju morja. Celotno pogorje Biokovo je naravni park, zato se za vstop vanj plača vstopnina. Tako sva storila tudi midva in v skoraj uri vožnje prispela na vrh. S parkirišča pa sva vseeno morala peš po planinski poti na drugi konec vrha, k cerkvici Svetega Jureta 1762 m nad morjem, kjer je kontrolna točka. Za te razglede pa mirno lahko rečem, da so veličastni. Od tod je vrh Pelješca, prej mogočen, izgledal prav nebogljeno. Pod nama je bil na dlaneh ves južni in srednji Jadran, za nama pa vsa južna Bosna. Na Biokovu pa vendar ne bova zgolj turista. Prepoznala sva tudi vrh in kontrolno točko Vošac s planinskim domom, kamor se bova nazaj grede vzpela občudovat Makarsko iz ptičje perspektive. Pohod nanj je bila prava osvežitev. Človek v polurnem pohodu občuti Biokovo, to visokogorsko pokrajino, redko rastlinje in majhnost samega sebe. V koči sva bila deležna prijaznega sprejema. Pogled proti morju dokazuje, da opis v vodniku ne obljublja preveč. Na lastne oči je to še lepše. Pa saj je Vošac visok kar 1422 m!

Tudi spust je bil adrenalinski, kako šele za češke kolesarje, ki sva jih spustila mimo.

Kraj za nočenje sva že prej določila. To bo Omiš, kamp Galeb, kamor naju vežejo lepi spomini na dalmatinske klape, reko Cetino, Radmanove mlinice, Gorana Karana, ki sva ga tam osebno spoznala, žižule, kolesarske poti v notranjosti in Omiško Dinaro. Še nostalgičen sprehod v stari del mesta, pijača v priljubljeni kavarnici, nakup svežih žižul in počitek.

1.10.2011 - sobota

Še ena glasna noč je za nama. Tramontana je pihala z vso močjo in glasno nihala visoke topole nad nama. A vseeno ni bilo tako hudo, kot maja letos, ko nama ni dala spati glasna glasba na prireditvi, ki sva se je udeležila. Takrat sta naju pod streho bungalova sprejela prijatelja Marin in Nikola z Mljeta. To noč takšne pomoči ni bilo. Hitro vsa pospravila zajtrk, šotor in opremo in se odpeljala proti Splitu. Čaka naju trajekt za Šolto.

Prvega oktobra se menjajo na Jadranu ladijski vozni redi. In tako se nama je primerilo, da sva trajekt zamudila, za naslednjega pa sva bila prehitra. Kaj zdaj? Spet, kot že večkrat, na sprehod v stari del mesta, kjer je vedno zanimivo. Klet Dioklecianove palače, Peristil, pod uro, ribja in zelenjavna tržnica, kjer se prebudijo sline v ustih, Meštrovičev kip Grgura Ninskega, hrvaškega domoljubnega duhovnika , ki se je v 10. stoletju zavzemal za uvedbo hrvaškega jezika v liturgijo, namesto latinščine. Zame je ta kip eden avtorjevih najboljših. Vedno znova ga občudujem, tako v Splitu, kot v Ninu. Zaradi spremembe plovnega reda sva zgrešila naše znance Jasno in Damira. Pa kdaj drugič! Tudi tu sva se vkrcala na trajekt brez avta. V luki Rogač sva se usedla na avtobus za Gornje selo. Po prijetni panoramski vožnji med kraji in oljčnimi nasadi Šolte, kjer je doma najboljše oljčno olje »od presvitloga sa Šolte«, sva izstopila. Pred tem mi je šofer avtobusa predlagal drugačno varianto najinega pohoda, za kar sem mu bil pozneje in sem še sedaj, globoko hvaležen. Gornje selo je malo naselje v notranjosti na vzhodu otoka pod Velo Stražo, najvišjim otoškim vrhom. Nanj vodi markirana pot skozi vas, mimo pokopališča strmo v hrib. Vrh na nadmorski višini 237 m, ki ga dosežemo v pol ure, obvladuje velik bel betonski križ, postavljen v zahvalo borcem domovinske vojne. Tukaj sva bila na polovici najine poti. Nastopila je varianta avtobusnega šoferja. Spustila sva se čez pokopališče, ki naju je prijetno presenetilo s svojo lično arhaično urejenostjo in čistočo, vse do morja, v Stomorsko, od koder bova popoldne odplula s katamaranom. Zanimivo, raznovrstno, ob tem sva se lahko še kopala na Šolti. Pa ne samo to. Ta dan je bila Stomorska cilj 6. Šoltanske regate in prav žal nama je bilo, da nisva mogla ostati čez noč, kajti na programu je bila velika dalmatinska fešta. Tako sva med kopanjem v toplem morju opazovala velike jadrnice, ki so ena za drugo prihajale v etapni cilj ob burnem navijanju množice ljudi, dokler ni prišel čas za odhod na katamaran, hitro ladijsko povezavo Šolte s Splitom.

Po izkrcanju sva se odpravila v planinski dom Malačka nad Kaštel Starim, kjer naju je pričakoval Miro, oskrbnik doma, s svojo soprogo. Planinski dom Malačka se nahaja na prevoju zagorske ceste, ki iz Kaštel vodi proti avtocesti v zaledju Kozjaka, na nadmorski višini 477 m. Od nje je krasen razgled po celem kaštelanskem zalivu, Splitu, Braču, Šolti, Čiovu, Trogiru ter seveda po vrhovih Kozjaka in Mosorja. Zadnjo dnevno svetlobo sva izkoristila za ogled zaprte planinske koče Česmina na drugi strani prevoja in gigantskega spomenika 58 padlim kaštelanom v vojni za osamosvojitev Hrvaške. Hrvati imajo za sabo težke čase! Naključni planinec nama je z ograje terase uspel še kot na zemljevidu pokazati in razložiti nekaj zgodovinsko najpomembnejših lokacij in cerkva v kaštelanskem zalivu, skupaj smo še opazovali sončni zahod. Pod nami so se prižgale luči, na milijone luči. Najbolj presenetljiv pa je bil pogled na letala, ki so v kratkih intervalih vzletala in pristajala na splitskem letališču. Prav v višini naših oči so letala v velikem loku ubirala svoj kurz. Ves večer enako. Smena turistov, pravi Miro!

2.10.2011 – nedelja

V planinskem domu sva prenočevala sama. Oskrbnik živi v dolini. Po zgodnjem zajtrku sva se kar odpravila na pohod na Biranj, ki je s 631 m najvišji vrh zahodnega dela Kozjaka in tretji po višini na vsem Kozjaku. Nanj vodi lahka, udobna, lepo markirana pot, ki je tudi večinoma zelo razgledna. Pravi užitek. V uri in četrt sva dosegla vrh. To je pomembna točka iz zgodovine Kaštel, saj so v davnih časih krajani Kaštel Starega na njem vsako leto izbirali svojega vodjo, župana, od tod tudi ime vrha – Biranj. Pozneje so nanj sezidali cerkvico Svetega Ivana, tam pa se nahaja tudi več manjših kamnitih objektov ter kamnitih klopi in miz, kajti Biranj je zelo obiskan.

Po povratku sva pospravila najine stvari v avto, se poslovila od prijaznih oskrbnikov in se odpeljala preko prevoja v notranjost.

Za Kozjakom se od morja proti notranjosti razteza pogorje Vilaja, katere najvišji vrh Crni vrh je bil najin naslednji cilj. Peljala sva se do Prapratnice na cesti Trogir – Vrpolje in nadaljevala skozi zaselek Bojići. Tam sva srečala starko, ki se je najinega prihoda zelo razveselila. Očitno so tam obiski redki. Po malih čokoladnih darilih za njene vnuke sva ji morala obljubiti, da se ob povratku zanesljivo ustaviva pri njej. Povedala nama je še kaj o planini, na kateri je vse življenje nabirala drva in pasla ovce. Po uri strme hoje sredi vročega dopoldneva sva prispela na Crni vrh, 739 m visoko. Videla sva tako Biranj, kot tudi Velo Stražo. Ko enkrat osvojiš kakšen vrh, ga spoznaš tudi iz drugih položajev. Seveda sva se ustavila pri starki, ki sama živi v mali hiški. Otroci in vnuki so po mestih, sama pa obdeluje nekaj zemlje in prodaja pridelke na Trogirski tržnici. Na mizi bi se znašlo pravo zagorsko kosilo, a midva sva vegetarijanca. Pa nama je postregla s pecivom, svežim grozdjem, suhimi figami, orehovico in vinom. Zaradi vožnje sem alkohol odklonil, pa nama je zato natočila dva litra za s seboj. Moram priznati, da je bilo to vino, babino vino, najboljše, kar sem ga pil na vsej poti. Ob odhodu sva obljubila babi (saj ji niti imena ne veva!), da jo še obiščeva.

Čeprav je bila nedelja, sva imela za ta dan velike načrte. Vse je teklo kot namazano in ob dveh popoldne sva že bila na poti proti Šibeniku, kjer se v zaledju razteza pogorje Trtar. Pod njim poteka avtocesta, na njem pa je množica delujočih vetrnih elektrarn. Trtar je stalno na prepihu. Na njem sta dva vrha, enakovredni kontrolni točki. Midva sva se odločila za Orlovačo, kajti blizu drugega, Krtolina, je ogromen kamnolom. V planinskem smislu naju je Trtar razočaral. Predel okrog Orlovače, 494 m, je sicer še naseljem s pticami in nekatero divjadjo, okrog Krtolina pa so kamnolom in težki kamioni, ki odvažajo kamen naredili pravo razdejanje nad naravo. A midva nisva tu, da sodiva. Vetrne elektrarne sva videla že velikokrat od Španije do Danske, a čisto od blizu tokrat prvič. Človek dobi kar tesnoben občutek ob pogledu na te kolose, ki od daleč izgledajo tako krhko in vitko.

Sledila je še vožnja do kampa Soline v Biogradu, postavljanje šotora, priprava hrane, kopanje in večerni sprehod v mesto. Jutri počivamo!

3.10.2011 - ponedeljek

Dan je minil ob obisku ribarnice, tržnice, pripravi garderobe za naslednje dni, pripravi dobre hrane in seveda počitku na vroči plaži. Kljub oktobru so bile temperature vsak dan tudi čez 30 stopinj, temperatura morja pa okrog 25 stopinj.

4.10.2011 – torek

Spočita in pripravljena na zadnji del poti, po otoških vrhovih srednjega Jadrana, sva se odpeljala v bližnjo trajektno luko, nato pa se izkrcala v Tkonu na otoku Pašman. A ne greva še v hribe, najprej sva v Ugrinićih obiskala domačine, pri katerih tako navdušujoče preživljajo del poletja najini najbližnji. Ane je pravkar pospravljala posušene fige v velike zaprte posode. Otroci so bili v šoli, mož pa v službi. Turizem in kar je povezano z njim, jim prinaša dodaten zaslužek. Življenje na otokih teče drugače! Po kavici in klepetu sva se poslovila in zapeljala do bližnje Dobropoljane. Avto sva pustila kar pod mogočnimi cipresami ob cesti. Tu, skoraj na morski gladini, se začenja tri četrt urni vzpon na najvišji vrh Pašmana. Veliki Bokolj, 274 m nad morjem, je daleč naokrog viden vrh. Vzpon je prijeten, saj vodi najprej po starem, s kamnitim suhozidom obdanem kolovozu, med prijetno dišečim mediteranskim grmovjem in drevjem, nato pa še po makadamski cesti, ki te pripelje na vrh. Na vrhu je lepa, s kamnom obzidana okrogla razgledna ploščad, pogled naokrog pa precej moti nov visok telekomunikacijski oddajnik. Sicer ponuja Veliki Bokolj lepe razglede predvsem na morski kanal proti Dolgem otoku, v katerem je desetine otokov in otočkov. V daljavi so vidni tudi Kornati, v notranjosti kopnega pa tudi južni Velebit z dominantnim Svetim brdom, kjer sva bila v hudi vročini pred manj kot mesecem dni. Lepo vidna sta bila tudi najina naslednja, še preostala cilja Šćah na Ugljanu in Orljak na Dugem otoku.

Po spustu sva nadaljevala vožnjo, po mostu Ždrelac zapeljala na Ugljan do Lukorana. Tam sva krenila rahlo v hrib do starega zaselka Turkija, kjer sva v senci mogočne, a razpadajoče kamnite stavbe zapustila klimatiziran avto in se v hudi vročini za ta letni čas podala na pot. Ob načrtovanju tega potovanja sem predvideval, da bodo najhujše vročine mimo, a letošnje poletje se je na Jadranu kar razvleklo. Pot na Šćah se začne že v vasi, poteka med hišami, vrtovi, pozneje polji in se dviguje po zelo ozki poti med trnovim grmovjem. Spodnje dele nog sva morala zaščititi kljub vročini. Na poti skorajda ni bilo sence. Domačini so nama pozneje povedali, da postaja ta del otoka zelo suh. Krivo naj bi bilo odtekanje podtalne vode po kraškem podzemlju otoka. Po slabi uri prebijanja skozi ostro grmovje sva prispela na greben. Še nekaj korakov, pa sva na vrhu, sva pomislila ob prvih skalah. Pa ni bilo tako. S teh skal sva šele v daljavi zagledala vrh, oddaljen pol ure, Evi prav neprijetnega preskakovanja skal in plezanja po njih. A tudi to sva premagala in na vrhu Šćaha, 286 m nad morjem, pritisnila v dnevnike enajsti žig na tej poti. Spet sva se lahko prepustila uživanju v prelepih razgledih na ta dan prehojeno pot, na Dugi otok, Zadar, Iž in druge otoke zadrskega arhipelaga. Še spust ter vožnja s trajektom iz Preka v Zadar. Vročina kar ni hotela popustiti, zato sva takoj po namestitvi v hostel, odšla na kopanje.

5.10.2011 – sreda

Spet na trajekt. A ta odpluje šele sredi dopoldneva. Postavila sva najin avto v vrsto in se, čakajoč na odhod, spet enkrat sprehodila po starem mestnem jedru. Zadar me vedno znova navdušuje s svojo zgodovino in svežino sodobnosti obenem. Ljudje se mi tukaj vedno zdijo veseli, odprti, razigranih src. Morda k temu prispevajo tudi morske orgle, kjer moraš posedeti in jim prisluhniti ter pozdrav soncu na začetku pomola za privez velikih turističnih križark.

Nekaj čez poldne je že bilo, ko sva se izkrcala v Brbinju, trajektni luki na Dugem otoku. Sonce je ponovno pripekalo, kot sredi poletja. Tudi zadnji vzpon na tej poti bo vroč. Pri opuščenem kamnolomu ob glavni otoški cesta sva zapustila avto. Založila sva se s tekočino, zaščitila glavi pred soncem in se podala v hrib, porasel le z nizkim grmičevjem. Vrh Orljak, do katerega je uro in četrt hoda, sva zagledala šele za prevojem prvega hriba Oštravice, kjer se prvič proti zahodu vidi le morje. Prvo kopno od tam je šele italijanska obala. Vršni del Orljaka je nekoliko bolj porasel. Nudi tudi nekaj sence, pa tudi veter prijetno pihlja. S svojim 301 m nadmorske višine je Orljak šele četrti po višini na Dugem otoku. Na najvišjem, Veli straži, je vojaški objekt in za planince ni dostopen. Razgled z Orljaka je čudovit: velike ribogojnice pod nama, otoki Rava, Iž, Ugljan, Pašman, na kopnem Zadar in visoka kulisa Velebita v ozadju. V dnevnike sva pritisnila zadnje žige, si nazdravila s pivom in vrnila v Brbinj. Vroč dan sva tudi tukaj izkoristila za ohladitev v morju. Ohladitev? Morje je bilo tu menda najtoplejše, kar sva bila na poti. 

V Zadru se nisva zadrževala. Odpeljala sva se do Maslenice, zadnjega kraja ob morju na najini poti, kjer sva si privoščila obilno večerjo, kot nagrado za prehojeno pot in osvojitev ducat kontrolnih točk hrvaške planinske obhodnice v desetih dneh. Izpod Tulovih gred sva kmalu za tem še zadnjič na poti pomahala Jadranu. Zavila naju je tema, ki naju je spremljala vse do doma.